Mission Tour the World
Slovenec, ki je prekolesaril svet, po petih letih spet doma
Svetovni popotnik Dejan Glavnik je bil s svojim kolesom na poti natanko pet let, tri mesece in en dan (!) ter v tem času prekrižaril 90 držav na vseh petih celinah. Danes, 23. julija 2011 je prikolesaril domov. Tega pogumnega mladeniča sem spremljal že od samega začetka njegove poti, žal seveda preko interneta, zato je bil neposredni stik z misijo Tour the World v realnosti še posebej intenzivno čustveno obarvan dogodek zame. Peljem se po cesti na relaciji Domžale-Lukovica in kmalu zagledam ob cesti meni tako znano ikono, s katero sem ves ta čas podoživljal njegove doživljaje.”Ima neka tajna veza” Natovorjeno kolo, plava kolesarska oblačila, atletsko grajen mladenič, ki ga spremljata dva kolesarja. “Dobrodošel doma! Hvala!” so bile najine prve besede po dolgem času.
 |
 |
 |
 |
Tako sem končno doživel še enega svojega digitalnega junaka v stvarnosti. In … o, fant, koliko sem se ta dan še naučil..! Ja, sedaj ti, nejeverni Tomaž, verjamem, saj sem na lastne oči videl, hitrost in moč, ki jo je rabil pri številu dnevno prevoženih kilometrov. Ker je večino dnevov preživel na kolesu je diktiral svoj tempo vožnje. Z kolesom natovorjenim z okoli 50 kg opreme je bila hitrost vožnje osupljiva in so jo fantje z ultra-lahkimi kolesi komaj dohajali. In tako je šlo vse do Trojan, kjer so se dogodki začeli odvijati intenzivnejše. Prvo srečanje z sorodniki, prijatelji in občudovalci. Trojanski krof in kratek intervju. Z njegove čelade se je znoj dobesedno vlil, ko sem ga na hitro nagovoril v svoji klasični pozi opazovalca. JA, RESNIČEN JEin kolo je tudi resnično.
 |
 |
 |
 |
Kmalu zatem se je skupina kolesarjev povečala in krenili s(m)o proti njegovemu rojstnemu kraju. Kilometri se nabirajo in skupina je vedno večja. Dejan je ves čas diktiral hiter tempo vožnje in glede na to, da je danes štartal nekje na Primorskem, imel za sabo že več kot 120 km od ostalih sovoznikov, je bil za mene to neverjeten pogled. V koloni avtomobilov, nas je že nekaj časa spremljalo tudi nekaj profesionalnih fotografov in snemalno vozilo, tako da sem bil z svojo pocket kamero, seveda, posebnež. Ampak glavno, da sem bil del dogodka, sicer podkovan o vsem le teoretično, pa ni važno!
Tukaj je moje srce…v avanturi realnega sveta, ki drsi mimo kolesarja na poti.
Ob glasnem trobljenju in spremljanju množice sledi prihod v rodno Polzelo.
 |
 |
 |
 |
Dogodek s katerim sem se globoko poistovetil. Mora biti res lepo, če te pozna in SPREJME toliko ljudi. Priznanja vaških veljakov in medijev osrečijo vsakega. Tudi mene bi….ampak tu je tudi velika odgovornost za odločitve, ki jih človek javno izreče! Lahko bi doživel tudi sramoto, se opravičeval, zakaj ni naredil tega in onega in hitro utonil v pozabo! Njemu je uspelo in danes se je množica zgrinjala na prizorišče sprejema, da vidi karizmatičnega sovaščana in podoživi novega slovenskega heroja, ki je NAREDIL TO KAR JE OBLJUBIL. Nekateri smo se z njim tudi poistovetili. Nikjer sicer nisem zasledil slovenskih kolesarskih popotnikov niti v “civilu” zato sem lahko o tej zadevi, kot strokovno poučen, (teoretično) o podobnem “podvigu” z veseljem priskočil z nasvetom, če je kdo iz nevednosti kaj narobe pokomentiral.
 |
 |
 |
 |
Dejan je z duhovitimi nagovori vzpodbudil nas, slehernike, da krenemo na podobno pot. Omenil je različne načine, kako se je odvijalo njegovo življenje na poti. Pravi, da je… preprosto. In z njegovih ust je tako tudi zvenelo, a … ni! Najtežje je začeti! Že pri opremi je treba marsikaj vedeti, kaj šele vsa logistika in denar. Za to se moraš preprosto počutiti sposobnega! Potovanje in svet te vsrka vase in ti ne spreminjaš sveta, temveč svet spremeni tebe! Takšni, ki tega ni pripravljen sprejeti, ali je plašen, naj ostane kar doma! A je to dovolj preprost nasvet še za drugo stran zgodbe? Ni preprosto, če si dolga leta gojil kult navadnega državljana. Treba je pustiti za sabo VSE. Službo, Dom in Družino… vse navajeno iz vsakdanjosti.
 |
 |
 |
 |
Ali mar ne govorijo o odpovedi, razni mistiki po svetu in redki razsvetljeni posamezniki, ki so RAZUMELI naravo stvari in ILUZIJO časa. Tudi Jezus in Budha… Treba je zapustiti vse, kar je znanega in NOBENE GARANCIJE ni, da boš dobil povrnjeno, kar si vložil. Nikakršna “Reise-checkliste” tu ne pomaga! Stvari začneš spoznavati šele, ko si že dolgo v procesu dogodkov. A najprej je treba sprejeti ODLOČITEV. Trdnejša kot je odločitev, bolj se temu “priklanja” VSE z čim si vsak dan povezan . Mar se jaz ne znam odločati? Kako to, da se tega v svojem življenju še nisem naučil, vsaj do te meje, da bi bil zadovoljen. Moji drugačnosti manjka prav to. Iščem rešitve, ker si nočem priznati, da za ene stvari pač nisem. Katere? Ker če je ta želja v meni, mora zaživeti v praksi! Kako je prišla tja in zakaj vztraja toliko desetletij, torej je resnična! Ta želja je tudi edina stvar v kateri prekašam tega izjemnega možakarja. Tudi moja želja vztraja že od rane mladosti pa do sedaj skoraj že penzionističnih let. Včasih se vprašam, le kako sem lahko toliko časa zdržal – namreč - vedno z delčkom misli na kolesarskem odpotovanju. Dolga leta sem imel dovolj opravičil in moralne obveze do otrok. No, od nedavnega tudi teh obvez ni več, saj so otroci že veliki. In – svoboden sem! (?) Čeprav je kletka že ves čas odprta! Rad citiram te pregovore: “Kako velika ostane bolečina, če izkušnja ne prinese rezultatov modrijanu…“ “Kako radostna je Duša, ko so njena hrepenenja izpolnjena”.Še en karizmatični junak se bo zlil z vsakdanjostjo in utihnil. Naj bo usoda z njim prizanesljiva, dovolj je naredil. A naproti že prihajajo novi in upam, da se jim kmalu pridružim. Takrat pa se bom pričel rojevati v tujem svetu in v nekem tujem srcu. The show must go on….
MOLITEV: Stvarnik moj, bodi prizanesljiv z mano. Odvzami mi bremena mojih miselnih blodenj, katerih vsebine ne zmorem uresničevati. Naj ostane le to kar me vodi k miru, sreči in … avanturi.
