PEACETRAVELER

Archive for the ‘PEACETRAVELERS QUEST’ Category

Kdor daleč gre, svet drugače gleda od tega, kar se mu resnično zdi.
In če doma obuja jih beseda, mu pravijo da govori laži.
Le to verjame ljudstva otopela čreda, kar tiplje, kar ji kažejo oči.
Neizkušenost, ki je doma ostala, bo tej zgodbi malo vere dala.
*** H. Hesse: Potovanje v Jutrovo deželo.

To je iskrena prošnja za vašo podporo in pomoč.

Spoštovani obiskovalci!
Že od rane mladosti imam željo po potovanju s kolesom.
Ko sem bil star 12 let sem narisal načrt, ki ga hranim še sedaj. Želel sem preveriti ali je zemlja okrogla. Seveda me je usoda peljala po čisto drugačni poti. Služba, dom in družina. Desetletja ljubečega posvečanja veliki družini mi je podarila nesebičen čut za ljudi. Sezidal sem dom, posadil mnogo dreves, skrbel za družino in počel še marsikaj. Ves čas pa se moje sanje v ozadju niso hotele in želele posloviti…

Občasno smo gostili popotnike z porjavelimi obrazi preko hospitalityclub-a, ki so v meni vedno znova obudili utišano srčno željo.

Štirje sinovi so sedaj večinoma odrasli in samostojni in čas je da poskrbim za uresničitev svojih sanj. Ko sem lani dopolnil 50 let sem začel, tudi na spodbujanje svoje družine, te sanje uresničevati v realnosti.

Začel sem kolesariti po svoji mali domovini in širiti meje svojih dolgoletnih obzorij, ter trenirati – ves čas z mislimi na veliko pot v širni svet. Spoznati nove ljudi, naravo in celotno naše življenje – neposredno. Imeti osebno izkušnjo...preden…

Ko se tako srečujem z ljudmi ob poti, pogosto pogovor nanese na mir in razumevanju za Zemljo. In tako se rojeva, projekt PEACETRAVELER, v okviru katerega želim z potovalnim kolesom Velotraum prepotovati čimveč sveta.
↓

Predviden načrt – 2010:

Predvidene ture: Od meje do meje Slovenije  in  Bled – Dubrovnik

Predviden načrt – 2011: Santiago de Compostela

Predviden načrt – 2012:
Skandinavija-Anglija-Islandija-Kanada-ZDA-Patagonija-Čile-Nova Zelandija-Tasmanija-Avstralija-Tajska-Himalaja-Karakorum-Turčija-Balkan.
Načrt se glede na aktualno situacijo v svetu tudi spremeni. Doba potovanja ni časovno omejena.

Seveda sem dolga leta kupoval vso potrebno opremo za daljše potovanje.
Projekt sem predstavljal tudi v okviru umetniških razstav in je, predvsem umetniško, dokumentiran na spletnih straneh www.leonardrubins.com

Takšen projekt pa, razumljivo, ni poceni!
Sem skromen človek, a pri izbiri opreme nisem dopuščal kompromisov na škodo celotnega projekta.

Srčno želim začeti z svojo potjo, dokler ne bom prestar za to. Da pa uresničim svojo željo se obračam na pomoč tudi na vas.
↓

Za podporo mojemu projektu navajam nekaj opcij:
1. Podprite mene kot umetnika! Z nakupom mojih del boste dobili slike vrhunskih detajlov in domišlije. (www.leonardrubins.com) Jaz pa ne bom imel nelagodnega občutka da nekaj od vas dobim zastonj.
2. Podprite me lahko z razno opremo ali hrano za popotnike.
3. Podprete me lahko z sponzoriranjem ali z posebnim popustom pri nabavi opreme.

Za potrebe potovanj pripravljam tudi propagandni material. Občasno bom pisal prispevke za različne lokalne časopise. Na www.peacetraveler.eu bom pisal blog in predstavljal projekt, opremo in celotno idejo. Tako da bo vaš logotip vedno objavljen v okviru vaših zahtev v medijih.

V pričakovanju vašega odziva in razumevanja vas lepo pozdravljam.

Leonard Rubins
Vrba 16b,
4274 Žirovnica-Slovenia
mail: leonard.rubins@gmail.com

Climbing the Matterhorn – 4478m / 14,692ft – 2003

↓
Leonard and Co., has made it all in one single day…at the age of 45.
↓

Matterhorn – ta beseda je tudi mene osvojila. Že pred mnogimi leti ko sem opazil sliko gore v Mikijevem almanahu sem se zaljubil v to goro. In kdo se ne bi!

Mnogo let sem tudi na njo pozabil a se v svojem alpinističnem obdobju zopet spomnil na njo. A gora ni dala, kot pravijo.
A nastopil je čas, ko človek začne iz svoje sanjske palete kreirati resničnost.Potovati, videti, se dotakniti, osvojiti. Realizirati sanje. Na mojo pobudo so bivši kameradi iz ferajna AO Kozjak organizirali mini odpravo.
Napakiral sem za dva nahrbtnika opreme. Od tega se je polovica izkazala kaseje za nepotrebno oz. Odvečno pa še to sem kasneje na Hornliju(na škodo ždravja) prepolovil. Po vrtoglavi nočni vožnji z sfriziranim športnim avtom se je adrenalin začel že v sloveniji.
Po slabih osmih urah smo bili že v avtokampu Tasch. Ljudje so se komaj prebujali v nova gorniška doživetja, mi pa smo že pripravljali opremo za v Zermatt. Tja je možno edino z ekoločko čistim prevozom. To pa je kolo, konj ali vlak. Gorska železnica nas je popeljala do mesta. Švica, res švica, da je ekološko čista dežela-je bil moj prvi vtis. Dobro, dobro. Ko so ljudje zvedeli zakaj smo tu,  so rekli: „Matterhorn besteigerung? Dann muss jede ein zack zement auf dem berg tragen, ha, ha“!Halo! Sem pomislil,a tako je krušljiv.

Vse kar nesemo od tu sabo, je treba nesti na goro. To zvem ves neprespan in prestrašen-kaj me čaka. Jasno, moja znana zgodba. Tipi so obvladali situacijo, imeli dobro opremo, izkušnje. Vse racionalno porazdeljeno. Jaz sem zmedeno težkal oba nahrbtnika. Kateri bo šel z mano? Manjši seveda.
Ko se peljemo z taxijem v Zermatt se gora skriva v strmi dolini in v oblakih.Tik pred ciljem pa se le malo prikaže…Daleč gori visoko pod nebom. Nekaj ogromnega, strmega in … zasneženega. Daleč naokoli najvišje, sega ta prizor. Z solznimi očni doživljam veličasti prizor. Moja najlepša gora je tu. Moje sanje so resničnost.
A  stvarnost je tudi  težek nahrbtnik, razbijanje srca in nelagoden občutek pred še neznanim, ki me čaka tam gori in misli v smislu: kaj mi je tega treba. A tok dogodkov me je že potegnil dalje in žičnica nas je pripeljala na višino Triglava – Schwarzsee.

Do tam pa divja pokrajina prepadov in ogromnih količin deroče vode. Mimo slikovitega jezera in dalje naprej pa je treba peš. Težko je bilo. Začetek kalvarije predvsem zame, ki višine in teže nahrbtnika  nisem več navajen. 

A Matterhorn, Matterhorn, ta tako želeni cilj se je sramežljivo skrival za oblaki in bo odplačal ves trud. Samo toliko je dal vedeti, da se je sredi poletja obdal z sveže zapadlim snegom. Na poti proti koči nas je presenetil še ledeni dež z nevihto. Moja oprema se vlaži. Ostali imajo pa vso zaščito-za razliko od mene-pridem do koče moker od dežja in potenja.
Hornlihutte. Na 3250 metrov bomo torej spali. Tu v koči direktno na grebenu pod mogočno Matterhornovo steno.
A  treba je začeti  plačevati prav vse, ker pa vlada pravo gorniško vzdušje plezalcev iz celega sveta, tako  ni slabe volje. Malo posedemo in pojemo. Nato grem na „sprehod“ do stene. Mogočni zvoki, bučanje vode daleč pod mano, veter in lomlenje serakov. Visoko gori se utrga kamniti plaz in z silnim truščem divja navzdol, ter pobira vse kar mu pride pred sabo. Umiri se daleč spodaj na ledeniku. Snemam, slikam te mogočne dogodke in se trudim  dojeti v kaj  se sploh podajam.
Ko se vrnem v kočo, je izvidnica naše odprave že nazaj z začetka stene. Dobra poteza, ki se je pokazala za koristno v pustolovščini, ki je pred nami.
Po posvetovanju še dodatno zmanjšam težo nahrbtnika na najnujnejše. Hrano zreduciram samo na  živila, ki gredo takoj v energijo in ne obremenjujejo  prebave. Tukaj bo potrebna explozivna moč pravijo. A tu naredim veliko napako-zanemarim tekočino.

Kmalu vse potihne. Ker tu vlada posvečeno spoštovanje do gore se „ritualu“ pridružimo tudi mi. Vse se prilagaja gori.
Ob 18. uri ležemo k počitku. Yeah, wright. Razmišljam in se izčrpavam z težavami, ki se še niso zgodile. Razmišljam o Omega3 maščobah, mineralih, vitaminih in tekočini. Poslušam vedno glasnejše utripanje srca. Brezglavo norenje misli. Spanje se ne zgodi.

Ob 4. zjutraj pa: „Hej, eni že plezajo, zunaj je „šajba“! Gremo! V jedilnici je posvečeno vzdušje. Vsi so v pripravah. Domači vodniki z klienti so že pripravljeni. Gremo še mi.

Zunaj prizori presenetljive nočne lepote. Ni časa za dvome in vprašanja.
Gora utripa v desetinah lučk – svetilk – ki zgledajo kot vile in angeli, ki nas bodo čuvali.Z soplezalcem preveriva opremo si seževa v roko in pot proti zvezdam se začne.

Vstopna stena poskrbi za prvo jutranjo telovadbo. Teren se kmalu položi tako da malo plezamo se varujemo z vrvjo, malo pa hodimo, ter se trudimo da ne zgrešimo smeri. Ko se prične svitati smo že visoko nad kočo.

Preplezali smo že dolge ure razdalje, koča pa je še vedno nekam „blizu“ pod nami.Počasi spoznavam, kako je gora ogromna in smer še dolga, dolga. Opazimo stroge švicarske vodnike ki preganjajo svoje kliente in celo odganjajo in kritizirajo vsakogar, ki jim je na poti. Lastijo si goro, seveda-to je njihov kruh…

Nato nad nami poči, sliši se krik, kamenje pada z silnim truščem. Naveze se porazgubijo v ogromni steni počasi ostanemo sami. Kmalu pridemo na greben, katerega se smer od sedaj naprej ves čas drži.

Zgodila se je nesreča. Kmalu prileti helikopter. Nekaj časa preletava teren nato le najde poškodovane plezalce, ki jih kmalu odpelje. Spreleti me neprijetno vzdušje in resnost ture v katero sem se podal.

Stena se vedno bolj postavlja pokonci in pri plezanju je treba neprestano paziti. Izpostavljenost stene pod mano je mogočno in vrtoglava.

Kmalu dosežemo Solvay bivak nekaj čez 4000 m. Nevarno „udobje“ brez zaščitne ograje, a edino možno mesto za bivak. Ob manjši neprevidnosti lahko strmoglaviš daleč dol v prepadno steno.

Počivamo, jemo, pijemo. Jaz seveda varčujem z tekočino in moje srce zaradi zgoščevanja krvi vedno bolj divja. Kmalu odrinemo naprej.

Takoj za bivakom prvi previs. Pležemo na moč, zraven snega se na skali pojavlja še požled, ki ga sonce ne stopi. Na prvi polici si nataknemo dereze. Zaslepljujoča svetloba zahteva ledeniške očale. Tu se moje drage Adidaske dobro izkažejo.

Na grebenu kjer je zelo izpostavljeno in piha po severni steni navzgor še ledeni veter, so nameščene fiksne vrvi.Vsaj za prividno varnost so dobre.

Težavnost se še poveča, ko prispemo pod znamenito ramo, kjer je treba pošteno pljuniti v roke. Nad ramo pa je v bistvu najtežji del celotne smeri. Okoli 100 metrska stena.Opremljena je z vrvmi, brez katerih bi bilo tukaj plezanje IV. do V. Stopnje.

Vzpenjanje je prav atletsko, a vmes skoraj zmanjka moči . Mnoge naveze so  že obrnile. Ko prilezemo na vrhnjo snežišče začnemo uporabljati cepine.Oblaki so daleč pod nami.Več kot tisoč metrov stene smo že preplezali. Sami smo, ura je okoli ena. In pri kipu Sv. Bernandina že slutimo da nam bo uselo. Nato ni pred nami ničesar več. Moje veselje se počasi spreminja v evforijo. Samo nebo…in vrh.

Uspel sem pri svojih 45 letih. Solze sreče, objemi. Pogled v globino je fantastičen. Ker je na vrhu precej napihanega snega je treba paziti da ne zdrsneš v globino.Naj ves svet izve, da sem zajezdil najvišji hreben mojih sanj. V realizacijo sem vložil velik napor. Sedaj ni bilo nič več pomembno. Sedaj je bilo vse le še usoda. Mirno sem sprejel, da nas čaka če težavnejši del – sestop. Izpolnjen sem bil, ker sem dosegel kar sem želel. In razumel sem vse tiste gornike, ko po silnem hrepenenju žrtvujejo vse…vse. A kmalu je treba začeti sestopati.

Sestop je poglavje zase. Ne predstavljam si kako ogromna  stena nas čaka. V začetku previdno krenemo navzdol. Takoj je jasno da bo šlo dol počasneje kot gor. Čimveč se bomo spuščali po vrvi. To pa je v zgornjem delu – vse.

Minevajo ure, vedno bolj sem uzčrpan, koncentracija pada. Pozna se dehidracija, saj sem že pred časom porabil vso vodo. Srce me dobesedno boli od napora. Mi pa se nismo spustili niti do Solvay bivaka in Hornli hutte je le mala pika nekje spodaj pod oblaki.

Ko se spustimo do Solvaya ne morem ne jesti ne počivati. Višina in dehidracija me daje.

Mar bi  vzel eno tisto plastenko vode, ki so si jo prinesli ostali za sebe, ali pa vsaj malo spil. Idiot, ne- raje sem trpel, da me ne bo kdo okregal. (Baje celo na tej višini ni več “greha”…)

Potem se spomnim …da se jaz ne bi več… matral, saj sem plačal reševanje z helikopterjem. Sramotno razmišljanje,  a kasneje, ko sem dolge mesece imel probleme z srcem, bi mi moralo biti žal. No, spuščamo se dalje.

Kmalu dohitimo skuino Hrvatov, ki so se zaplezali in se z izčrpanim vodičem vračajo. Da bi bili hitrejši se dogovorimo za skupen „abzajling“.
Reši me njihov Redbull-hvala jim. Uspešno sem vrgel na finto svoje receptorje in nadaljujem, deloma brez varovanja. Z južne stene bo treba nazaj na raz. Saj je le tam pot bolj jasno vidna (občasni možici) Mrak je že in vedno bolj je treba pohiteti.Hrvatje vedno bolj ostajajo zadaj. Hornlihutte, kjer že prižigajo luči pa je še  daleč spodaj.
Tam je varnost ki vabi in nas sili dol vedno hitreje. Trudimo se kazati smer Hrvatom, a razdalja je vedno večja in noč bo! Treba bo dol. Pustimo jim eno vrv in krenemo sami. Nekje daleč zgoraj klici: „Gde je uže, vrati nam uže“. Niso našli sidrišča. Vrv se jim je zataknila in ga ne morejo sneti. Boris jim signalizira približno smer kje je možnost za spust. Tja morajo.Več za njih ne moramo narediti. Žal, bodo morali bivakirat v steni. Kreneva dalje in dohiti naju noč. Spuščava se nenavezana. Zaideva v prepadno severno steno. Nato le najdeva smer.

Nastopi obdobje čistega delovanja volje in koncentracije. Čas ko moram dati vse od sebe, kar sem se v življenju naučil. Zanesti se samo nase, to sedaj razumem. Bodriva se in hitiva. Pojavljajo se možici. Še zadji skok in pod steno sva. Objameva se. Končano je. V enem kosu sem prispel nazaj. Takoj  se pojavi utrujenost. Samo počivat in spati. Še enkrat nam mastno zaračunajo. Radostne misli, bolečina v prsih a vse v meni se smeji ko ležim na varnem. Upravičeno sem izpolnjen…
Zbudim se v kristalno jutro, pod mogočno goro na katerem vrhu sem – bil. Vsrkavam to resničnost. Rad bi jo vzel z sabo. A gora je tu še za druge, da nam kaže lepoto sveta na katerem je kljub vsemu, vredno in lepo živeti.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Here is Info supplied by Alpine Center Zermatt Read the rest of this entry »

This  is a sincere request for your support.

Respected visitor!
From my young age I had a strong wish to cycling around the world. When I was 12. I drew a map of tour around the world, which I still posses. I wanted to see if the world is round. Of course it was destiny, which lead me on quite different path in life. A job and big family was my every day reality. Decades of giving an unselfish love to family, awarded me with deep sense for people. Building home, planting trees, doing many things and taking care for my family didn’t stop my secret quest to disappeared from my heart. Occasionally we host some travelers with bright sunny faces (hospitalityclub), who reminded me on my childhood dreams…Time passes so quickly and four of my sons are mostly grown up and independent. Finally time for taking care of my everlasting dreams has come.

Last year I was 50; and also by family encouragement, I started to take short tours around my small country, just to expand my long lasting family comfort zone and to train. All the time with thoughts on the grand tour.

Knowing people, nature and our Life, directly and to have a personal experience…before…
Meeting people on the road, we often speak about so misused word “Peace” and understanding for Earth needs. And people who knows me sometimes calling me, peace traveler. It was the beginning of PEACETRAVELER project. Under this name I want to take the grand tour.

Estimated Plan – 2010:
Preparatory tours: Tour the  Slovenia and  Bled to Dubrovnik

Estimated Plan – 2011:
Santiago de Compostela

Estimated Plan – 2012:
Scandinavia-Iceland-England-Canada-US-Patagonia-Chile-New Zealand-Australia-Tasmania-Thailand-Himalaya-Karakoram-Turkey-Balkans.
The plan can be changed regarding the current situation in the world. Length of trip is not limited in time.

I bought special touring bike (Velotraum) and for years now I am buying necessary equipment for tour.

This project, however, is not cheap! I am a modest man but regarding the choice of equipment, I did’ t allow any compromises to damage the project.
I also present this project in form of art exhibitions which is partly documented on my personal art web page.
(www.leonardrubins.com)

It is my greatest heart wish to start with the project – until I won’t be too old – so, I am turning for assistance with my sincere request.

For supporting PEACETRAVELER here are few options:
1. Support the artist and peacetraveler.With buying my art (www.leonardrubins.com) you will receive professional artwork with myriads of details and imagination. And I won’t have the uncomfortably feeling of getting something from you for free.
2. Support with various equipment, durable food…etc.
3. Support with sponsorship or discount on products.

For proposes of my tour I am preparing advertising material. I will wrote articles for various local newspaper about the PEACETRAVELLER story and equipment I’ll use, making advertisement for all potentially sponsors. On www.peacetraveler.eu I will create blog news. So your logo will always be seen or published in the contest of your requests.

In anticipation of your positive response I am sending greetings and …..godspeed.

Leonard Rubins
Vrba 16b,
4274 Žirovnica-Slovenia
mail: leonard.rubins@gmail.com

… Journey is destination – Destination is journey…
↓

Anyone who goes far, the world looks different from what it really seems.
And if at home evoking by the word, they say, he is telling lies.
Only this believes the people dulled herd, which gropes, which shows the eyes.
Inexperience, that has stayed at home, won’t give this story little faith.

The Immortals
↓

Ever reeking from the vales of earth Ascends to us life’s fevered surge,
Wealth’s excess, the rage of dearth,Smoke of death meals on the gallow’s verge;
Greed without end, imprisoned air; Murderers’ hands, usurers’ hands, hands of prayer;
Exhales in fœtid breath the human swarn. Whipped on by fear and lust, blood raw,
blood warm, Breathing blessedness and savage heats, Eating itself and spewing what it eats,
Hatching war and lovely art, Decking out with idiot craze Bawdy houses while they blaze,
Through the childish fair-time mart Weltering to its own decay In the glare of pleasure’s way,
Rising for each newborn and then Sinking for each to dust again.

But we above you ever more residing In the ether’s star translumined ice
Know not day nor night nor time’s dividing, Wear nor age nor sex for our device.
All your sins and anguish self-affrighting, Your murders and lascivious delighting
Are to us but as a show Like the suns that circling go, Changing not our day for night;
On your frenzied life we spy, And refresh ourselves thereafter
With the stars in order fleeing; Our breath is winter; in our sight
Fawns the dragon of the sky; Cool and unchanging is our eternal being,
Cool and star bright is our eternal laughter.

*** H. Hesse: Steppenwolf

Peacetraveler – Everlasting Bicyclist’s quest
↓

Peacetraveler prayer

↓
Preparing of one’s traveler bike takes a long time. It should be considered about so many aspects of life. Preparing for the longest ride of my life…and I don’t want to know where this load will leading me. Just wish to live more vast in unconventional way.
↓

Peacetraveler touring bike from Velotraum