Matterhorn

May 6th, 2009 | Author: admin

Climbing the Matterhorn – 4478m / 14,692ft – 2003

↓
Leonard and Co., has made it all in one single day…at the age of 45.
↓

Matterhorn – ta beseda je tudi mene osvojila. Že pred mnogimi leti ko sem opazil sliko gore v Mikijevem almanahu sem se zaljubil v to goro. In kdo se ne bi!

Mnogo let sem tudi na njo pozabil a se v svojem alpinističnem obdobju zopet spomnil na njo. A gora ni dala, kot pravijo.
A nastopil je čas, ko človek začne iz svoje sanjske palete kreirati resničnost.Potovati, videti, se dotakniti, osvojiti. Realizirati sanje. Na mojo pobudo so bivši kameradi iz ferajna AO Kozjak organizirali mini odpravo.
Napakiral sem za dva nahrbtnika opreme. Od tega se je polovica izkazala kaseje za nepotrebno oz. Odvečno pa še to sem kasneje na Hornliju(na škodo ždravja) prepolovil. Po vrtoglavi nočni vožnji z sfriziranim športnim avtom se je adrenalin začel že v sloveniji.
Po slabih osmih urah smo bili že v avtokampu Tasch. Ljudje so se komaj prebujali v nova gorniška doživetja, mi pa smo že pripravljali opremo za v Zermatt. Tja je možno edino z ekoločko čistim prevozom. To pa je kolo, konj ali vlak. Gorska železnica nas je popeljala do mesta. Švica, res švica, da je ekološko čista dežela-je bil moj prvi vtis. Dobro, dobro. Ko so ljudje zvedeli zakaj smo tu, so rekli: „Matterhorn besteigerung? Dann muss jede ein zack zement auf dem berg tragen, ha, ha“!Halo! Sem pomislil,a tako je krušljiv.

Vse kar nesemo od tu sabo, je treba nesti na goro. To zvem ves neprespan in prestrašen-kaj me čaka. Jasno, moja znana zgodba. Tipi so obvladali situacijo, imeli dobro opremo, izkušnje. Vse racionalno porazdeljeno. Jaz sem zmedeno težkal oba nahrbtnika. Kateri bo šel z mano? Manjši seveda.
Ko se peljemo z taxijem v Zermatt se gora skriva v strmi dolini in v oblakih.Tik pred ciljem pa se le malo prikaže…Daleč gori visoko pod nebom. Nekaj ogromnega, strmega in … zasneženega. Daleč naokoli najvišje, sega ta prizor. Z solznimi očni doživljam veličasti prizor. Moja najlepša gora je tu. Moje sanje so resničnost.
A stvarnost je tudi težek nahrbtnik, razbijanje srca in nelagoden občutek pred še neznanim, ki me čaka tam gori in misli v smislu: kaj mi je tega treba. A tok dogodkov me je že potegnil dalje in žičnica nas je pripeljala na višino Triglava – Schwarzsee.

Do tam pa divja pokrajina prepadov in ogromnih količin deroče vode. Mimo slikovitega jezera in dalje naprej pa je treba peš. Težko je bilo. Začetek kalvarije predvsem zame, ki višine in teže nahrbtnika nisem več navajen.

A Matterhorn, Matterhorn, ta tako želeni cilj se je sramežljivo skrival za oblaki in bo odplačal ves trud. Samo toliko je dal vedeti, da se je sredi poletja obdal z sveže zapadlim snegom. Na poti proti koči nas je presenetil še ledeni dež z nevihto. Moja oprema se vlaži. Ostali imajo pa vso zaščito-za razliko od mene-pridem do koče moker od dežja in potenja.
Hornlihutte. Na 3250 metrov bomo torej spali. Tu v koči direktno na grebenu pod mogočno Matterhornovo steno.
A treba je začeti plačevati prav vse, ker pa vlada pravo gorniško vzdušje plezalcev iz celega sveta, tako ni slabe volje. Malo posedemo in pojemo. Nato grem na „sprehod“ do stene. Mogočni zvoki, bučanje vode daleč pod mano, veter in lomlenje serakov. Visoko gori se utrga kamniti plaz in z silnim truščem divja navzdol, ter pobira vse kar mu pride pred sabo. Umiri se daleč spodaj na ledeniku. Snemam, slikam te mogočne dogodke in se trudim dojeti v kaj se sploh podajam.
Ko se vrnem v kočo, je izvidnica naše odprave že nazaj z začetka stene. Dobra poteza, ki se je pokazala za koristno v pustolovščini, ki je pred nami.
Po posvetovanju še dodatno zmanjšam težo nahrbtnika na najnujnejše. Hrano zreduciram samo na živila, ki gredo takoj v energijo in ne obremenjujejo prebave. Tukaj bo potrebna explozivna moč pravijo. A tu naredim veliko napako-zanemarim tekočino.

Kmalu vse potihne. Ker tu vlada posvečeno spoštovanje do gore se „ritualu“ pridružimo tudi mi. Vse se prilagaja gori.
Ob 18. uri ležemo k počitku. Yeah, wright. Razmišljam in se izčrpavam z težavami, ki se še niso zgodile. Razmišljam o Omega3 maščobah, mineralih, vitaminih in tekočini. Poslušam vedno glasnejše utripanje srca. Brezglavo norenje misli. Spanje se ne zgodi.

Ob 4. zjutraj pa: „Hej, eni že plezajo, zunaj je „šajba“! Gremo! V jedilnici je posvečeno vzdušje. Vsi so v pripravah. Domači vodniki z klienti so že pripravljeni. Gremo še mi.

Zunaj prizori presenetljive nočne lepote. Ni časa za dvome in vprašanja.
Gora utripa v desetinah lučk – svetilk – ki zgledajo kot vile in angeli, ki nas bodo čuvali.Z soplezalcem preveriva opremo si seževa v roko in pot proti zvezdam se začne.

Vstopna stena poskrbi za prvo jutranjo telovadbo. Teren se kmalu položi tako da malo plezamo se varujemo z vrvjo, malo pa hodimo, ter se trudimo da ne zgrešimo smeri. Ko se prične svitati smo že visoko nad kočo.

Preplezali smo že dolge ure razdalje, koča pa je še vedno nekam „blizu“ pod nami.Počasi spoznavam, kako je gora ogromna in smer še dolga, dolga. Opazimo stroge švicarske vodnike ki preganjajo svoje kliente in celo odganjajo in kritizirajo vsakogar, ki jim je na poti. Lastijo si goro, seveda-to je njihov kruh…

Nato nad nami poči, sliši se krik, kamenje pada z silnim truščem. Naveze se porazgubijo v ogromni steni počasi ostanemo sami. Kmalu pridemo na greben, katerega se smer od sedaj naprej ves čas drži.

Zgodila se je nesreča. Kmalu prileti helikopter. Nekaj časa preletava teren nato le najde poškodovane plezalce, ki jih kmalu odpelje. Spreleti me neprijetno vzdušje in resnost ture v katero sem se podal.

Stena se vedno bolj postavlja pokonci in pri plezanju je treba neprestano paziti. Izpostavljenost stene pod mano je mogočno in vrtoglava.

Kmalu dosežemo Solvay bivak nekaj čez 4000 m. Nevarno „udobje“ brez zaščitne ograje, a edino možno mesto za bivak. Ob manjši neprevidnosti lahko strmoglaviš daleč dol v prepadno steno.

Počivamo, jemo, pijemo. Jaz seveda varčujem z tekočino in moje srce zaradi zgoščevanja krvi vedno bolj divja. Kmalu odrinemo naprej.

Takoj za bivakom prvi previs. Pležemo na moč, zraven snega se na skali pojavlja še požled, ki ga sonce ne stopi. Na prvi polici si nataknemo dereze. Zaslepljujoča svetloba zahteva ledeniške očale. Tu se moje drage Adidaske dobro izkažejo.

Na grebenu kjer je zelo izpostavljeno in piha po severni steni navzgor še ledeni veter, so nameščene fiksne vrvi.Vsaj za prividno varnost so dobre.

Težavnost se še poveča, ko prispemo pod znamenito ramo, kjer je treba pošteno pljuniti v roke. Nad ramo pa je v bistvu najtežji del celotne smeri. Okoli 100 metrska stena.Opremljena je z vrvmi, brez katerih bi bilo tukaj plezanje IV. do V. Stopnje.

Vzpenjanje je prav atletsko, a vmes skoraj zmanjka moči . Mnoge naveze so že obrnile. Ko prilezemo na vrhnjo snežišče začnemo uporabljati cepine.Oblaki so daleč pod nami.Več kot tisoč metrov stene smo že preplezali. Sami smo, ura je okoli ena. In pri kipu Sv. Bernandina že slutimo da nam bo uselo. Nato ni pred nami ničesar več. Moje veselje se počasi spreminja v evforijo. Samo nebo…in vrh.

Uspel sem pri svojih 45 letih. Solze sreče, objemi. Pogled v globino je fantastičen. Ker je na vrhu precej napihanega snega je treba paziti da ne zdrsneš v globino.Naj ves svet izve, da sem zajezdil najvišji hreben mojih sanj. V realizacijo sem vložil velik napor. Sedaj ni bilo nič več pomembno. Sedaj je bilo vse le še usoda. Mirno sem sprejel, da nas čaka če težavnejši del – sestop. Izpolnjen sem bil, ker sem dosegel kar sem želel. In razumel sem vse tiste gornike, ko po silnem hrepenenju žrtvujejo vse…vse. A kmalu je treba začeti sestopati.

Sestop je poglavje zase. Ne predstavljam si kako ogromna stena nas čaka. V začetku previdno krenemo navzdol. Takoj je jasno da bo šlo dol počasneje kot gor. Čimveč se bomo spuščali po vrvi. To pa je v zgornjem delu – vse.

Minevajo ure, vedno bolj sem uzčrpan, koncentracija pada. Pozna se dehidracija, saj sem že pred časom porabil vso vodo. Srce me dobesedno boli od napora. Mi pa se nismo spustili niti do Solvay bivaka in Hornli hutte je le mala pika nekje spodaj pod oblaki.

Ko se spustimo do Solvaya ne morem ne jesti ne počivati. Višina in dehidracija me daje.

Mar bi vzel eno tisto plastenko vode, ki so si jo prinesli ostali za sebe, ali pa vsaj malo spil. Idiot, ne- raje sem trpel, da me ne bo kdo okregal. (Baje celo na tej višini ni več “greha”…)

Potem se spomnim …da se jaz ne bi več… matral, saj sem plačal reševanje z helikopterjem. Sramotno razmišljanje, a kasneje, ko sem dolge mesece imel probleme z srcem, bi mi moralo biti žal. No, spuščamo se dalje.

Kmalu dohitimo skuino Hrvatov, ki so se zaplezali in se z izčrpanim vodičem vračajo. Da bi bili hitrejši se dogovorimo za skupen „abzajling“.
Reši me njihov Redbull-hvala jim. Uspešno sem vrgel na finto svoje receptorje in nadaljujem, deloma brez varovanja. Z južne stene bo treba nazaj na raz. Saj je le tam pot bolj jasno vidna (občasni možici) Mrak je že in vedno bolj je treba pohiteti.Hrvatje vedno bolj ostajajo zadaj. Hornlihutte, kjer že prižigajo luči pa je še daleč spodaj.
Tam je varnost ki vabi in nas sili dol vedno hitreje. Trudimo se kazati smer Hrvatom, a razdalja je vedno večja in noč bo! Treba bo dol. Pustimo jim eno vrv in krenemo sami. Nekje daleč zgoraj klici: „Gde je uže, vrati nam uže“. Niso našli sidrišča. Vrv se jim je zataknila in ga ne morejo sneti. Boris jim signalizira približno smer kje je možnost za spust. Tja morajo.Več za njih ne moramo narediti. Žal, bodo morali bivakirat v steni. Kreneva dalje in dohiti naju noč. Spuščava se nenavezana. Zaideva v prepadno severno steno. Nato le najdeva smer.

Nastopi obdobje čistega delovanja volje in koncentracije. Čas ko moram dati vse od sebe, kar sem se v življenju naučil. Zanesti se samo nase, to sedaj razumem. Bodriva se in hitiva. Pojavljajo se možici. Še zadji skok in pod steno sva. Objameva se. Končano je. V enem kosu sem prispel nazaj. Takoj se pojavi utrujenost. Samo počivat in spati. Še enkrat nam mastno zaračunajo. Radostne misli, bolečina v prsih a vse v meni se smeji ko ležim na varnem. Upravičeno sem izpolnjen…
Zbudim se v kristalno jutro, pod mogočno goro na katerem vrhu sem – bil. Vsrkavam to resničnost. Rad bi jo vzel z sabo. A gora je tu še za druge, da nam kaže lepoto sveta na katerem je kljub vsemu, vredno in lepo živeti.